Nordijski center Planica

Kako oblikovati svetlobo v prostoru nedotaknjene narave? Previdno, zelo previdno.

V samem srcu Triglavskega narodnega parka, bi Nordijski center Planica s svojo neizogibno umetno razsvetljavo lahko hitro postal napadalen tujek v prvinski alpski dolini. Ohranjanje naravne dediščine je tako zahtevalo lahen dotik in pazljivo pretehtane posege. Pristop k vsem objektom zato zaznamujejo minimalne svetlobne linije in ambientalni interijerji, ki se komajda podaljšujejo v zunanji prostor.

Projekt razsvetljave je moral hkrati zadovoljiti dvem nasprotujočim si regulativam. Po eni strani, predpisom o minimalnih dopustni osvetlitvi javnih prostorov, po drugi Uredbi o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Karakteristična poteza skakalnic, a tudi vseh ostalih objektov, so vgradna svetila utopljena pod površino, ki subtilno naznačujejo obrise, brez da bi prekomerno onesnaževala okoliški prostor z odboji svetlobe.

Mase, teksture in praznine arhitekture dobijo svoj pravi značaj šele v interakciji s svetlobo.

Skriti pod terenom, prostori za letne treninge zimskih nordijskih športov s svojimi dimenzijami in funkcijami postanejo posvesm svoj svet – s sebi lastno klimo in svetlobo. Glavni cilj oblikovalcev umetne svetlobe je bilo doseganje visoke stopnje osvetlitve, ki so zahtevane v prostorih namenjenih športu, brez da bi zmanjšali udobje uporabnikov. Neposredno in odbojno bleščanje ki ga proizvajajo goli betnoski zidovi in površine pokrite z umetnim snegom, bi zlahka lahko botrovale nastajanju pogojev, ki povzročajo optični stres in napor. Temu se je bilo mogoče izogniti s pazljivo kalibracijo in regulacijo vseh uporabljenih svetil.

Foto: Miran Kambič