Najbolj osnovno…
…je včasih točno to, kar je prav. Tudi po stoletju razvoja, je potovanje še vedno pogosto naporna in stresna situacija. Odhodi na pot, menjave transportov in prelaganje kovčkov, lov za pobeglim naraščajem, tudi z najboljšimi aplikacijami na pametnih telefonih ne postanejo nikoli povsem gladko tekoči in do popolnosti usklajeni. Verjetno nikjer v literaturi ne najdemo boljšega opisa tega značaja letališč, kot v romanu iz serije o holisitčnem detektivu Dirku Gentlyju Douglasa Adamsa – “Skrivnostni zmenek z davno pozabljenimi bogovi” (The Long Dark Teatime of the Soul).
»Gotovo ni naključje, da še noben jezik na Zemlji ni ustvaril izraza »lep kot letališče«. Letališča so grda. Nekatera celo zelo grda. Nekatera dosežejo stopnjo grdote, ki je lahko le rezultat posebnega truda. Ta grdost nastane, ker so letališča polna ljudi, ki so utrujeni, razburjeni in so pravkar ugotovili, da je njihova prtljaga pristala v Murmansku (…) in arhitekti so povečini skušali to odraziti v svojih zasnovah. Skušali so poudariti motiv utrujenosti in jeze z brutalnimi oblikami in živčnimi barvami, olajšati delo ločevanja potnika od njegove prtljage ali ljubljenih, ga zmesti s puščicami, za katere se zdi da kažejo skozi okna, oddaljena stojala za kravate ali trenutni položaj Malega medveda na nočnem nebu ter, kjer je to le mogoče, izpostaviti napeljavo, čes da je funkcionalna in prikriti lokacijo vrat za odhod, ker to menda ni.”
Arcadia Lightwear si je zato pri snovanju razsvetljave za novi potniški terminal na Ljubljanskem letališču kot enega izmed ključnih ciljev zadala, da v tem mravljišču aktivnosti in križajočih se poti, ustvari kar se le da umirjeno svetlobo, ter naredi ravno to napeljavo, ki jo s svojo nabrušeno ironijo opisuje Adams, čim bolj neopazno, čim manj motečo. Naš namen je bil – kot vedno – s svetlobo ustvarjati udobje. Tudi v prostorih, ki so že po svojem značaju najbolj nagnjeni k temu, da so tisto kar znmeniti Francoski antropolog Marc Augé poimenuje “non-places” – nekraji. Upamo da nam je uspelo. In srečno pot…
Foto: Janez Marolt
