Z odprtjem Cukrarne septembra 2021 je slovenska prestolnica dobila nov prostor za predstavitve sodobne umetnosti in prostor, kjer se izvajajo procesi artikulacije misli, produkcije in prezentacije sodobnih umetniških projektov – tako na področju vizualne kot tudi intermedijske, performativne, zvočne, glasbene in ostalih oblik umetnosti.
Prikazovanje umetniških del skozi razstave in dogodke je le del programa institucije, cilj Cukrarne je postati novo vozlišče kulturnega dogajanja. V sodelovanju z umetniki in drugimi akterji iz slovenskega in mednarodnega prostora, ki bo temeljilo na dolgoročnejši udeležbi in interakciji, stremimo k osnovnim ciljem in poslanstvu sodobne institucije umetnosti; ta naj ob upoštevanju preteklosti stavbe svojo razstavno dejavnost, interpretacijo in izobraževanje gradi na temeljnih humanističnih postulatih skupnosti, spoštovanja drugega in empatije do okolja ter naj spodbuja argumentirano družbenokritično držo in vedno znova preudarno nastavlja zrcalo družbi.
Cukrarna je zaradi svojega statusa kulturnega spomenika doživela konservatorsko reinterpretacijo, pri čemer sta bila ohranjena videz strehe in originalni zunanji obod, torej ostenje s 318 okni. Vanj so vstavili jekleno konstrukcijo, ki nosi štiri galerijske prostore, narejene po principu bele kocke. Jeklena konstrukcija visi z ostrešja in se v nobeni točki ne dotika tal, hkrati pa je odmaknjena tudi od ostenja. Stavbi je bila dodana kletna etaža s tlemi pod ravnjo struge Ljubljanice.
Cukrarna je nastala leta 1828 kot rafinerija sladkorja. Po skromnih začetkih z dvaindvajsetimi delavci in enim varilnim kotlom se je v naslednjih desetletjih hitro razvijala ter postala prva prava tovarna v regiji in sredi 19. stoletja največja sladkorna rafinerija v monarhiji. Njeno usodo je 25. avgusta 1858 določil požar, ki je pomenil konec proizvodnje sladkorja v Ljubljani, delno tudi zato, ker je proizvodnja sladkorja iz sladkorne pese postala konkurenčnejša od tiste iz sladkornega trsa, delno pa zaradi zadolženosti njenega takratnega lastnika, ki je poškodovano poslopje nato toliko obnovil, da je bilo primerno za oddajanje.
V naslednjih desetletjih so se v njem izmenjavali ali sobivali vojaki in tovarniški delavci, prav tako so svoj dom v njem našli manj premožni Ljubljančani. Prostore so slednji množično poselili po velikonočnem potresu leta 1895.
Foto: Miran Kambič
